»Dušan Šarotar se pri osvetljevanju preteklosti posveča predvsem spominskim podobam, skoraj s fotografsko natančnostjo tudi predmetnosti, vzdušju in vtisom, ki se pri tem oblikujejo.«
»Pravo gradivo tridelnega romana izgubljeni, tenkočutno in slogovno pretanjeno izrisani pretekli svet, katerega snovnost je nelinearno umeščena v pripovedni potek, in ne široka, vzročno posledično razčlenjena freska tragičnega zgodovinskega dogajanja.«
»bolj kot srhljiva slika ali grob prikaz vulgarnosti našega delovanja, ko živimo v svetu, v katerem smo ostali brez kakršne koli samorefleksije, ko sami sebe opravičujemo s tradicijo«
»lucidno in duhovito metaforo jalovosti človeškega nasilja in razlik, ki bazirajo na neki abstraktni ideologiji ali na družbenih vlogah, ki so nam dodeljene ne glede na našo izbiro«